Kulinarična zgodba zelene destinacije

Sončni žarki pronicajo skozi bogato obložene veje in sramežljivo osvetlijo temne grozde, ki se bohotijo v vsej svoji sočnosti. Naznanjajo, da je že skoraj čas, trgatve, novega vina, veselja. Prijetno je posedati v objemu brajde, se prepuščati igri svetlobe in sence, ki jo ustvarjajo trtni listi, in opazovati, kako se rdeče vince počasi steka iz mogočne karafe v kozarec.

Morda se na prvi pogled ne zdi, a ta kozarec je neločljivo povezan z okusi destinacije. Nastal je namreč v lokalni steklarni, ki je presegla meje destinacije in jo danes pozna cel svet. Nekoč, toliko let nazaj je bila način življenja in simbol preživetja prebivalcev Rogaške Slatine. Trdo so delali in skromno živeli, kar potrjuje tudi malica, ki so si jo nosili od doma. Bila je preprosta, a vendar je odražala duh destinacije.

Domače

Miselni tok prekine Janko, ki tik poleg kozarca z vinom položi lično leseno desko s hladnim prigrizkom. »Domače,« pomigne proti na trikotnike narezani jerpici in namazu iz ocvirkov na hrustljavem domačem kruhu. Meso iz kible poleg, je štajerska posebnost. Razsoljeno po tradicionalnih postopkih, dimljeno in hladno vlagano v kible z zaseko, kjer zori vsaj 30 dni, ima prepoznavno aromo in sočen okus, ki kar kliče po še.

Od steklarske malice do Steklarske juž'ne

Ni časa, da bi se predolgo zadržali ob predjedi. Chef Tomo že živahno ustvarja nove kulinarične mojstrovine – Slat'nsko južino zanjo in zanj. Njegov navdih je bila zgodba o glažarjih in žlajferkah iz steklarne ter hrani, ki so jo takrat jedli. Na mizi že kraljujeta novi jedi. Železna juha s krompirjem, zaseko in smetano je tista, ki je glažarjem dajala moč, da so lahko pihali steklo v zahtevnih pogojih. Nežnejši spol je bil zadolžen za fina dela kot je brušenje in rezljanje steklenih izdelkov, zato je bila tudi njihova hrana lažja. Zelenjavni juhi daje okus vse tisto, kar je v kuhinjo prišlo naravnost z domačega vrta. In okusa je res veliko.

Glavna jed očara še tako zahtevnega mesojedega moškega. Z rulado iz svinjskega fileja se družijo ajdovi zvitki, celoto pa popolno zaokroži sladkoba hruškovega pireja. Hruške smo še nekaj trenutkov nazaj opazovali v sadovnjaku, kjer skorajda tekmujejo z rumenimi kutinami, med katerimi se spreletavajo marljive čebele, o tem, katera je bolj okrogla in rumena.

V meniju zanjo je piščančje bedro, pišče je seveda domače. Prosena kaša s korenčkom je tako barvita, da ti v hipu prikliče nasmeh na lica.

Sladkosti iz kozarca

Prostora je še ravno za sladico. V njegovem meniju je ajdov trijed. Ajdove moke je bilo takrat obilo, zato je tod naokoli še danes prisotna v tradicionalnih jedeh. Ona dobi mlinčevko, to je tista posebna potica z nadevom iz jajčnega sira, ki so jo kmetice pekle ob večjih praznikih. V meniju je narejena v sodobni izvedbi, v prestižnem kozarcu Steklarne Rogaška.

Od tradicije do prestiža

To so ti okusi Rogaške Slatine – kar je bila nekoč skromna malica steklarjev ali kosilo iz lokalnih sestavin je danes poklon tradiciji, ki je postala sodoben prestiž.

Pa vendar se zgodba tu ne zaključi in še veliko je okusov, ki jih je treba spoznati, saj jim pri vsaki hiši vtisnejo še svoj pečat. Pri Jankotu v Pomoni je to dišeč metin liker …